Prostovoljci programa Starejši za starejše DU Hrastnik smo se v soboto, 29.5.2021 odpravili na letni izlet. Kljub malce zaskrbljenosti, glede muhastega vremena, datuma nismo spreminjali in se, kot po navadi, zanesli na našo dobro voljo in srčno željo preživeti skupaj en lep dan. Verjeli ali ne, tako je tudi bilo.
Pot nas je vodila iz našega lepega Zasavja, ki se v tem času bohoti z vsemi odtenki zelene barve, in ponesla v nove, nam kar malce neznane kraje naše Slovenije. Željni druženja in sproščenega klepeta smo presenečeno ugotovili, da se pred nami že vidijo mogočen Sabotin, Solkanski most, smaragdna Soča in na drugem hribu Sveta gora. Po vijugasti cesti smo se dvigovali in s pogledi objeli prelepa Goriška Brda, ki so nas pozdravila z nepreglednimi trtami, sadovnjaki z zorečimi češnjami in slikovitimi zaselki. Od tu naprej je naše raziskovanje prevzela lokalna vodička Helena, ki je svoje delo opravila odlično. Med sprehodi in postanki smo spoznavali bogato zgodovino o življenju Bricev. Med drugim tudi o spomeniku umetnika Janeza Boljke v Gonjačah, ki je posvečen 315 žrtvam druge svetovne vojne na desnem bregu Soče in ima vtisnjen verz, ki ga je zapisal pisatelj France Bevk “Sinovom Brd in Benečije, čuvarjem zvestim naše govorice,…”, se povzpeli na 23 m visok razgledni stolp s 144 stopnicami iz katerega je veličasten razgled na vse štiri strani neba od Brd, Julijskih in Karnijskih Alp, Dolomitov, Furlanije, Tržaškega zaliva, Krasa, Vipavske doline in Trnovskega gozda. V Dobrovem, ki je tudi upravno središče Brd, smo si ogledali grad, ki je v prvotni obliki tu stal že v 13. stoletju. Povsem pa nas je očarala starodavna vasica Šmartno, ki za svojimi zidovi skriva zgodbe preteklih Beneško – Habsburških vojn iz 16. in 17. stoletja, ko je bila vasica obdana z neuničljivim obzidjem in sedmimi stolpi. Sprehodili smo se po ozkih šmartenskih gasah in spoznali posebnosti Šmartenske arhitekture: gank z zunanjimi stopnišči, široke napušče, okrasne dimnike, ki so bili ponos vsakega Šmartenca, mostovže, spahnjenco ali žbatafur (saj vem, da je to težko razumeti – zato si vzemite prosti dan in pojdite v Brda). Ogledali smo si cerkev sv. Martina, ki je eden najbolj priljubljenih svetnikov vse od srednjega veka do danes kot zaščitnik vina in pivcev ter posodobljeno etnološko zbirko v muzeju »Briška hiša«, kjer je predstavljena bivalna kultura Brd. V nadstropju je razstava razvoja briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v polovici 20. stoletja. V prijetnem ambientu vasice smo si privoščili tudi kozarček rujnega in kratek počitek. Naše potepanje po Brdih pa smo zaključili z ogledom vile Vipolže, ki je najlepša renesančna vila v Sloveniji in se ponaša z novim kongresnim, kulturnim in družabnim središčem s pridihom beneške elegance in briškega gostoljubja. Ne smem pa pozabiti na češnje, ki so jih na lepo urejenih stojnicah ponujali domačini in smo jih z veseljem zobali.
Pot med vsemi omenjenimi kraji pa nas je vodila po zeleni in izjemno lepo in z ljubeznijo obdelanimi trtami, sadovnjaki, sivko in vrtnicami, ki veliko povedo o pripadnosti, zavednosti in ljubezni Bricev do svoje zemlje in doma.
Prijetno utrujeni in polni vtisov o našem potepanju po Brdih smo dan zaključili na poznem kosilu pri Metulju v Novi Gorici, ki je našemu dnevu dodalo piko na i.
Jerica Laznik
