Končno je tudi nam uspelo pobegniti coroni in se povzpeti nad krošnje zelene Rogle. Naš letni izlet smo prostovoljci programa SZS že skoraj odpisali, pa je jesen pokazala svojo najlepšo obliko in se odela v sončne rumeno-rjave barve, ki so kar vabile v naravo.
Naša želja je bila obiskati Roglo in se sprehoditi nad osrčjem mogočnih pohorskih gozdov. In verjemite, da smo res postali delček gozdnega življenja ter se srečali s številnimi živalmi in rastlinami, ki obstajajo samo na Rogli. Na vrhu stolpa pa prelepi razgledi in lično izpisane tablice, ki naš pogled usmerjajo na različne konce sveta. Bolj adrenalinski tipi si lahko pot iz vrha stolpa skrajšajo z vožnjo po toboganu – no, mi smo ostali kar pri dobrem starem sprehodu.
Seveda pa po rekreaciji paše dobro domače kosilo na Pesku. Gobova juha, ajdovi žganci z ocvirki in borovničev zavitek, mmmmmm. Zunaj pa klopi, ležalniki in toplo jesensko sonce.
Prijetno, mirno in ravno pravi čas za krajši sestanek in dogovor kako opravljati naše poslanstvo do zaključka leta, da bodo od tega naši starejši obiskovanci imeli kar največ koristi. In seveda se v tako lepem okolju lahko razvijejo same lepe zamisli. Naš plan dela je izdelan, srčno pa upajmo, da se nas bo izogibala tudi corona.
Pred dokončnim odhodom domov pa smo imeli še krajši postanek v Slovenskih Konjicah, ki so nas očarale s svojim lepo urejenim starim mestnim jedrom, ki tako paše k pesmi njihovega rojaka Minattija – »Nekoga moraš imeti rad……..«.
Imejmo se radi tudi mi.
Jerica Laznik